Tudi jaz sem že doživela panični napad.
Bila sem v 8. mesecu nosečnosti in predavala sem v pretesni predavalnici z enim samim oknom. Čeprav je bilo okno ves čas odprto na sicer hladno novembrsko jutro, je kmalu postalo vroče in zatohlo. Kadar zaneseno predavam o meni zanimivi temi, nevede začnem govoriti hitreje.
Zatohla predavalnica, hiter govor, noseča … in kar naenkrat mi je začelo primanjkovati zraka. Seveda ne bi bilo nič narobe, če se mi ne bi prikradla misel: “Kaj, če moj dojenček sedaj ne pridobiva dovolj kisika in gre lahko kaj narobe?”
In ta misel me je popolnoma prežela. Začelo mi je primanjkovati sape. Srce mi je pospešeno bilo. Imela sem občutek, da bom omedlela. Odhitela sem v kabinet, nisem vedela, kaj se dogaja, hkrati pa so me ob prestrašenih pogledih sodelavk še oblile solze. Močno sem se prestrašila. Ena izmed sodelavk se je ponudila, da me odpelje k osebni zdravnici. Na poti sem se ob njenih pomirjujočih in spodbudnih besedah pomirila, tako da so bili parametri v zdravstvenem domu pol ure kasneje BP (brez posebnosti).
Šele zvečer sem dojela, da sem doživela panični napad. A se tega dejstva nisem ustrašila. Zakaj? Ker sem ga RAZUMELA.
Razumela sem, kaj se je zgodilo na fiziološki ravni:
Situacijo sem zaznala kot ogrožujočo. Zato je začel delovati simpatični živčni sistem. To je isti sistem, ki se zbudi, kadar med nabiranjem gob kar naenkrat zagledaš medveda. Ali če odpreš vhodna vrata in kar naenkrat pred seboj zagledaš punco, v katero si že dolgo zatreskan. Ali pa pomisliš, da je tvoj še nerojen otrok ogrožen. Različne situacije, ista telesna reakcija.
Srce začne biti hitreje, da bi mišice oskrbelo s hrano in kisikom in se bomo tako v stresni situaciji lahko bolje borili ali hitreje zbežali pred nevarnostjo. Posledično dihamo hitreje. Roke postanejo hladne in vlažne, saj so se žile pod površino kože zožile, da ob morebitnih poškodbah ne bi izgubili preveč krvi. To stanje vzdržuje hormon adrenalin. Prebava se upočasni, saj telo oceni, da sedaj ni čas zanjo. In to je to.
Ko telo sčasoma oceni, da nevarnosti ni več, se pod vplivom parasimpatičnega živčevja znova samo od sebe pomiri. SAMO OD SEBE. Nič ni potrebno storiti. POČAKAMO. Zaupamo, da bo živčni sistem sam opravil svojo nalogo. Enako kot na cilju po teku. Čakamo, da se srce in dihanje umirita.
Ko pridejo ljudje k meni po paničnih napadih, vedno vprašam, kaj o njih že vedo, kaj so prebrali. In odgovor je bil do sedaj vedno enak. Veliko prebrali, malo izvedeli. Samo še bolj “napsihirani”. Zelo jih je strah, kaj in zakaj se je to zgodilo, zakaj ravno njim, a se bodo napadi še pojavljali. Predvsem pa jih je strah ponovnih paničnih napadov.
Zato najprej začnem z zgornjo razlago. Seveda je to šele začetek dela. A razumevanje, kaj se z nami dogaja, nam lahko prinese kar nekaj olajšanja. In zame je njihov pogost izdih olajšanja … neprecenljiv. 🙂
Avtorica članka je univerzitetna diplomirana psihologinja in psihoterapevtka Janja Javoršek.