V prav poseben užitek mi je delati z ambicioznimi in uspešnimi posamezniki, starimi nekje med 35 in 50 letom.
V času šolanja so bili pridni in delovni, postavljali so si cilje in jim pridno sledili vse do službe in še dlje. Pridobili so si diplome, doktorate, specializacije, certifikate.
Izgradili so si uspešno kariero, se izmojstrili v njej, postali mentorji mlajšim kolegom, si uredili dom in dali skozi najtežja leta starševstva.
In potem pridejo k meni, nemalokrat na robu izgorelosti: “Vse zastavljeno sem dosegel. Priden sem bil. Kar so mi rekli, sem naredil. Plezal sem in plezal na goro. Zdaj ko sem gor, pa ne vem, kaj bi sam s sabo. Kaj pa zdaj? Kaj naj pa zdaj?”
Moj odgovor je enako metaforičen: “Odpri si pivo in uživaj v razgledu!”
Veliko teh uspešnih posameznikov je namreč tipično slovensko deloholičnih. Preveč se poistovetijo z delom.
Poznan jim je zgolj način nenehnega delovanja. In v njem so profiji.
Gnali so se in gnali za delom.
Zato se morajo ti posamezniki dejansko naučiti zanje nečesa popolnoma novega – ustaviti se. Zadihati in zgolj … biti.
Biti prisotni in uživati v trenutku.
Naučiti si vzeti čas zase, četudi ni vsaka minuta znotraj tega časa strukturirana.
Zdržati z dolgčasom.
Ker tam se potem zgodi magija. 
Biti pozoren in uživati v drobnih stvareh, ki so okoli nas. Okusiti skodelico kave v tišini. Prisluhniti zvokom jutra.
Naučiti se uživati v sadovih svojega dela.
Ne pa hlastati in se ozirati po naslednjih gorah, ki jih lahko še prehodiš. Samo zato, da lahko nove gore nizaš v planinsko knjižico … za koga?
Seveda si lahko tudi od te točke dalje postavimo nove cilje. A ne rabimo si vedno postavljati zunanjih in kariernih ciljev.
Lahko so notranji. Psihološki, če hočete.
Za več notranjega miru in manj šuma v glavi.
