Dragi gospe v SPOMIN

V lanskem letu sem delala z gospo, ki je bila tik pred upokojitvijo. Bila je izredno topla, inteligentna, uglajena, prijetna sogovornica. Prišla je zaradi specifične težave, ki sva jo razrešili. Veliko pa sva se pogovarjali tudi o prihajajoči jeseni življenja. Optimistično je zrla v prihodnost in veliko upov in želja je polagala v to obdobje. Kaj vse bo lahko počela! Za katere dejavnosti si bo končno vzela čas. Katere kraje bo obiskala in katerim odnosom bo posvetila več časa in jih bolje negovala.

Te dni sem izvedela, da je gospa umrla.

…

Jaz pa sem ostala z vsem svojim vpogledom vanjo. S poznavanjem njenih načrtov in upov. Po eni strani hvaležna, da sem ji pomagala ozavestiti, kaj ji je v življenju pomembno in kako to začeti aktivno uresničevati. In hkrati z ogromnim grenkim priokusom, da ji je verjetno zmanjkalo časa za udejanjanje vseh teh želja.

Sama v tem življenjskem obdobju ocenjujem svoje življenje kot precej uresničeno. Kvalitetno. Znam uživati. Fokus mi je biti vedno znova prisotna tukaj in zdaj. Življenje mi resnično ni samoumevno in sem zavestno hvaležna za vsak nov, podarjen dan.

Pa vendar opažam, da marsikateri up polagam v prihodnost. In smrt klientke mi da misliti.

Koliko upov, ki bi jih lahko uresničili že danes, polagamo v prihodnost?

„Bom potem.” „To bom počela, ko bodo otroci starejši.” „Bom kasneje, ko se mi urnik bolj sprosti.” „Bom poleti, ko bo več časa.” Itd.

A življenje je nepredvidljivo in lahko se zgodi, da ta čas, od katerega toliko pričakujemo, nikoli ne bo prišel.

Carpe diem. Izkoristi, uživaj dan.

Jaz dodajam: A po pameti. Preudarno.