Pred kratkim sem imela na obisku avstralski par v zrelih letih. Prvi večer smo jih peljali na pokušino vin. Tam se nam je naključno pridružilo še nekaj novomeških mladenk. Predstavili smo se in komunikativna Avstralca sta takoj navezala stik. Potrudila sta se in si zapomnila imela vseh, čeprav sta se v Sloveniji ustavila le za tri dni in se z njimi najverjetneje ne bosta več videla.
Tekom večera sta kramljala prav z vsakim od nas, a še bolj me je presenetila naslednja gesta – ko se je Avstralka nekaj minut pogovarjala z mano in je zraven stalo še eno dekle in samo poslušalo, je diskretno, s vprašanjem ali prošnjo po mnenju nagovorila še njo. Enako je bilo, ko se nekaj minut ni pogovarjala z mano. Prijela me je pod roko in me nežno vključila v pogovor. Vsake toliko sta izrazila pohvalo: »Angleščina vam gre res odlično!«, »Kakšna čudovita trgovinica!«, »Kako lepe punce!«, »Res lepa, zelena pokrajina, zavidam vam«.
V treh dneh druženja sta mi večkrat rekla, da sem čudovita oseba. Počutila sem se res lepo. Vredno. Par pa je v mojih mislih ostal kot izredno topel, domač. Nekdo, h komur bi se še vračala in bi bila pripravljena iskat pomoč in uteho ob stiski.
Hkrati sem se tudi zelo zamislila. Kolikokrat sem podoben stavek slišala od prijateljev, ki me seveda poznajo veliko dlje? Kolikokrat od družine? Vprašala sem se tudi, kolikokrat sama izrečem takšno pohvalo bližnjemu. Bi znali dnevno pohvaliti ali imamo pohvale rezervirane za res izjemne trenutke in dejanja? Kolikokrat bi jih sami želeli prejeti?
Izražanje pohval Slovencem pogosto ne gre najbolje od rok. Po tradicionalni vzgoji so slovenski starši otroke veliko kritizirali in kaznovali, imeli veliko pričakovanj do njih, manjkrat pa so hvalili in nagrajevali. Bili so mnenja, da jih bodo s pohvalami pokvarili, razvadili. Takšno razmišljanje je popolnoma napačno, za posledico pa ima slabo samopodobo marsikoga.
Vzporedno se danes dogaja tudi obratna zgodba. Tisti, ki so svojim staršem zamerili vse kazni, kritike ter občutke manjvrednosti, so lahko sami pri sebi sklenili dogovor, da njihovi otroci tega ne bodo doživljali. Tako so prešli v drugo skrajnost – pretirano povzdigovanje in hvaljenje, ki pa pogosto ne temelji na tistih dejanjih otroka, ki so resnično vredna pohvale. Posledica je, da imamo danes lepo število otrok z izkrivljeno, pretirano pozitivno samopodobo. Žal pa so ti otroci dobro sprejeti le v lastni družini.
Za zdravo vzgojo je predvsem pomembno uravnoteženo podajanje kritik, pohval ter zahtev do otroka. Tako kot kritike, o katerih smo govorili v prejšnji številki, lahko tudi pohvale razdelimo po dveh kriterijih: resnične/neresnične ter pohvale vedenja/pohvale osebnostnih lastnosti.
Realne spodbude so izrednega pomena, saj ob njih človek razvija samozaupanje, je ponosen na svoja dejanja ter s pogumom in optimizmom jadra skozi življenje.
Nerealne pohvale (Ti si najbolj pametna deklica na svetu! Nihče ne riše tako dobro kot ti.) se morda dobro slišijo, a so pretiravanja, na katerih otroci gradijo neresnično, pretirano pozitivno samopodobo. Majhen otrok še nima prave podobe o sebi in besedam staršev slepo verjame. Prepričajo ga, da neko stvar natančno obvlada, kar pa pogosto ne drži.
Večina nas rada prejema pohvale. Želimo si biti opaženi, slišani in sprejeti s strani drugih. Zato realnih pohval ne podajajmo le otrokom, temveč vsem, ki jih imamo radi, vsem, ki jih cenimo in vsem, s katerimi sodelujemo. In kot pravi moj mentor, dr. Zoran Milivojević: »Pohvale so za človeka kot voda za rože. Moraš jih zalivati, da rastejo.«
Avtorica članka je univ. dipl. psih. Janja Javoršek. Članek je izšel v reviji Novi medij, februarja 2014.