Kako ustrezno podati kritiko?
Kako težko nam je včasih opazovati neprimerno vedenje sočloveka! Na koncu jezika imamo kritiko njegovega neustreznega ravnanja, a je kar ne upamo sporočiti. Bojimo se, da bi očrnili svojo podobo ali povzročili konflikt. Včasih je tudi nasprotno. Reagiramo burno, vnaprej vemo, da bomo povzročili prepir, a drugače ne znamo. Kako drugemu sporočiti, da njegovo vedenje ni primerno in pri tem ohraniti dober odnos?
Kritike ali graje podajamo z namenom, da bi druga oseba spremenila svoje ravnanje. Določamo jih po dveh kriterijih: realne in nerealne ter kritike na človekovo osebnost in kritike na človekovo vedenje.
Realne kritike na človekovo osebnost: Počasen si. Len si. Površen si. Nesramen si.
Nerealne kritike na človekovo osebnost: Idiot. Pujsek mali. Iz tebe ne bo nič. Kura zmešana. Ti hudič.
Realne kritike na vedenje: Po zajtrku nisi pospravil za sabo. Nisi zaklenil vrat ob odhodu od doma. Pred gosti si se neprimerno obnašal. Po uporabi stranišča nisi spustil pokrova školjke.
Nerealne kritike na vedenje: Nikoli nič ne narediš prav. Vedno pustiš razmetano dnevno sobo.
Izmed vseh zgoraj naštetih pa so primerne zgolj realne kritike na vedenje. Slednje namreč natančno povedo, katero vedenje sočloveka ni primerno. Tako posameznik, kateremu je kritika namenjena, izve, kaj je storil narobe. Še bolje pa je, če kritiko opremimo s predlogom, kako naj postopa v prihodnje.
Nerealnih kritik na osebnost in vedenje nikoli ne uporabljamo, saj so izkrivljene, nejasne in pretirane, človeka pa močno prizadenejo in razvrednotijo.
Tudi realne kritike na osebnost niso primerne, četudi držijo, saj se ljudje kot osebe težko spremenimo, čeprav ni nemogoče. Veliko lažje spremenimo svoje vedenje. Realne kritike na osebnost močno vplivajo na posameznikovo mnenje o sebi ter utrjujejo njegovo samopodobo in samospoštovanje. Če so negativne, vplivajo torej na razvoj negativne samopodobe. In sčasoma se človek začne v skladu z njimi tudi obnašati, kot da bi jim na čelo nalepili nalepko z oznako, npr. »LEN SI« . Njegova logika je namreč sledeča: »Le zakaj bi potem odnesel smeti, če mi pa vedno pravi, da sem len?«
Še zlasti »strupena« je uporaba neustreznih kritik pri vzgoji in komunikaciji z otroki. Le-ti namreč še nimajo izgrajene samopodobe. Ne vedo, kdo so. To jim sporočamo odrasli, preko podanih kritik in pohval. Če jim sporočamo, da so ljubljeni, vredni, sposobni, bodo sčasoma ta sporočila ponotranjili in jim verjeli. Na enak način pa bodo žal ponotranjili in verjeli tudi našim negativnim in nerealnim sporočilom, da so neumni, nesposobni in da iz njih nikoli ne bo nič.
Se želite naučiti, kako ustrezno podati kritiko v službi? Kako vplivati na vedenje otroka, brez da bi pri tem žalili njegovo osebnost? Ali partnerju na primeren način sporočiti, da nas moti njegovo zamujanje? Prijavite se na psihološko svetovanje.
Avtorica članka je univ. dipl. psih. Janja Javoršek. Članek je izšel v reviji Novi medij januarja 2014.