ZAKAJ SE TRMAMO?
Kako nam gre na živce, ko se naši bližnji trmajo in se ne odzivajo na naše besede in dejanja! Počutimo se razvrednoteni. Kot da nas ni. Pa vendar se rado zgodi, da se znajdemo v situaciji, ko se zamenjajo pozicije v konfliktu in se trmamo mi sami. Kakšna je dinamika v ozadju trme? Kaj nam trma pove o »trmoglavcu« ter kdaj je trma sprejemljivo in kdaj nesprejemljivo čustvo?
Trma je pogostejša in pričakovana v dveh obdobjih razvoja človeka; okoli drugega leta, ko otrok oblikuje lasten ego. Takrat prvič slišimo »ne« na naše zahteve, otrok pa pogosteje dela ravno nasprotno od pričakovanega. Pogostejša je tudi v obdobju mladostništva, ko se kljubovanje posploši na vse avtoritete, izid pa je oblikovana identiteta mladostnika. V obeh primerih se ob zmernem reagiranju in nepretiranem preprečevanju vsakega odpora razvojni nalogi (oblikovanje lastnega ega in kasneje identitete) razrešita, trma pa popusti.
Vendar žal ne pri vseh. So ljudje, ki jim trma predstavlja način razreševanja konfliktov, v njej ne popustijo celo, ko jim jasno dokažemo, da se motijo. Slabo namreč ločujejo med podrejenostjo in ponižanostjo (po Milivojević, 2008). Človek oceni, da drugi od njega nekaj zahteva ali pričakuje, kar sam zaznava kot razvrednotenje. Trma motivira osebo za zavrnitev zahteve, ker hoče s tem dokazati enakovrednost ali nadrejenost. Pravzaprav izraža pogosto trmo oseba, ki je v sebi negotova. Gre za človeka, ki se počuti šibkega in močnega hkrati. Odvisnega in hkrati neodvisnega. Njegov cilj sta ponos in želja, da se mu povrne občutje lastne vrednosti in spoštovanje drugih.
Trma je tudi pozitivno čustvo. Človeka motivira, da uresniči lastne ideje, čeprav se morda drugi z njimi ne strinjajo. Na ta način je nenazadnje potekal razvoj človeške civilizacije! Ustrezna je tudi tedaj, ko od nas oseba zahteva nekaj, za kar smo jo sami v preteklosti prosili, a nas je zavrnila.
Pri »večnem trmoglavcu« pa v ozadju razkrijemo ukazovalne starše z zelo strogo vzgojo, ki so ravno v obdobjih, ko bi otrok/mladostnik moral razviti jasne meje do drugih, te poskuse močno zatirali. Tako tak posameznik ni razrešil problema kontrole in verjame, da v odnosih vedno nekdo dominira in kontrolira. Deluje po principu vse ali nič: Ali sem glavni ali pa »luzer«. Če nisem nadrejen, sem podrejen. Če ne bom jaz drugih kontroliral, bodo oni mene. Že Freud je razlagal, da je sprejemanje tuje volje, ko je to primerno, eno izmed meril psihičnega zdravja. Zdravo je, da človek brez strahu, da bi bila ogrožena njegova identiteta, sprejme tujo voljo. A to je možno le takrat, ko razlikuje med »biti podrejen« in »biti ponižan«.
Razmislimo torej, kako dobro vsak izmed nas ločuje med tema dvema pojmoma. S trmo res dosežemo tisto, kar si želimo, ali pa morda večkrat z njo krušimo za nas pomembne odnose in vlečemo tri dni nesporazum, ki bi se ob našem ustreznejšem vedenju morda razrešil že v treh minutah?
Milivojević, Z. (2008): Emocije – razumevanje čustev v psihoterapiji. Novi Sad: Psihopolis institut.
Avtorica članka je univ. dipl. psih. Janja Javoršek. Članek je izšel v reviji Novi medij, oktobra 2013.