Vsi smo že slišali za krizo srednjih let, ko človek približno na polovici svojega življenja ovrednoti prehojeno življenjsko pot in se glede na to, ali je dosegel zastavljene cilje, bolj ali manj optimistično poda na drugo polovico poti, ki ga še čaka. Tokrat se posvečam manj znani krizi 30. let. Gre za obdobje med približno 28. in 33. letom, ko mlad človek prvič resno ocenjuje daljše obdobje svojega življenja. Ocenjuje ga z vidika partnerstva, oblikovanja družine, zaposlitve in ustvarjanja kariere. Zato ni nenavadno, da se v tem obdobju mnogi odločajo za večje življenjske korake, kot so poroka, starševstvo ali celo za prekinitev dosedanjega partnerstva. Marsikdo zamenja službo, nekateri pa se v tem času šele zares finančno in psihološko odcepijo od primarne družine. K ocenjevanju lastnega življenja 30-letnika prisilijo pritiski družbe, pa tudi sam lahko postaja čedalje bolj nezadovoljen z dosedanjim načinom življenja, ki postaja manj ustrezen in ga želi spremeniti. Človek namreč ugotavlja, da si je v preteklih letih zadal preveč ali previsoke cilje, ki jih ni zmogel doseči ali nasprotno, da je v tem obdobju dosegel premalo. Pri ženskah se ob tem lahko pojavi še konflikt kateremu področju, materinstvu ali karieri, bi dale prednost. Običajno v tem obdobju energijo in čas usmerijo na tisto področje, ki so mu dotedaj posvečale manj pozornosti. Ravno izpolnjenost zastavljenih ciljev je kriterij, po katerem posamezniki ocenjujejo prehodno obdobje tridesetih za bolj ali manj težavno. Slednji ocenjujejo, da so bili pri doseganju ciljev uspešni, zadovoljni so s partnerskim odnosom ali družino, v službi pa čedalje bolj napredujejo. Zato v življenje vnašajo manj sprememb. Več težav imajo tisti, ki z doseganjem ciljev niso zadovoljni in ne vedo, kako življenje postaviti na nove tirnice. Dobro je, da se v krizi in nastalem nezadovoljstvu ne zaletimo in ne sprejmemo prenaglih odločitev, ki bi jih kasneje morda obžalovali. Raje si vzemimo čas za razmislek, nehajmo se obsojati ter na krizo poglejmo z vidika normalnega življenjskega poteka, skozi katerega mora vsak izmed nas, ko določene stari vzorci niso več primerni. Poglobimo se vase in po dobrem premisleku skušajmo sprejeti nove, racionalnejše cilje. Pri tem nam lahko pomaga pogovor z bližnjim, ki lahko vodi k razvoju novih vzorcev vedenja. Pogosto pa je določene, zlasti boleče stvari lažje zaupati psihoterapevtu, ki ni neposredno povezan z našim vsakdanjikom in ljudmi iz naše okolice.
Avtorica članka je univ. dipl. psih. in psihoterapevtka Janja Javoršek.