Kaj lahko stori psiholog, ne pa psihiater in obratno? Kdo je potem psihoterapevt? Kako izbrati primernega strokovnjaka zase?
Pri svojem delu pogosto opažam, da ljudje slabo razločujejo med zgoraj naštetimi strokovnjaki. Zato bom tokrat skušala osvetliti razlike med nalogami, ki jih opravljajo.
PSIHIATER je doktor medicine, ki je opravil specializacijo iz psihiatrije. Njegovo delo je osredotočeno na delo s klinično populacijo (tj. populacijo s težjimi in diagnosticiranimi motnjami). Diagnosticira duševne motnje in jih zdravi z razgovori in zdravili, ne more pa izvajati psihološkega testiranja. Zaposlen je v zdravstvenih ustanovah ali v privatni praksi.
PSIHOLOG je strokovnjak, ki je končal študijski program psihologije in pridobil naziv univerzitetni diplomirani psiholog. Zaposli se lahko na različnih področjih: na primer v podjetjih, šolah, socialnih zavodih, športnih organizacijah. Pri svojem delu uporablja različne psihološke metode in tehnike (testi, vprašalniki, opazovanje, intervju,…), katerih rezultate uporabi pri delu in svetovanju ne-kliničnipopulaciji, z namenom izboljšanja funkcioniranja posameznika ali skupine. Klinični psiholog je po študiju opravil še specializacijo iz klinične psihologije, ki mu omogoča delo v zdravstvenih zavodih ter bolj poglobljeno diagnostiko in delo s klinično populacijo. Psiholog ne predpisuje zdravil.
Psihološko svetovanje in psihoterapija se uporabljata pri reševanju človekovih stisk in težav, ki jih že dalj časa ne zmore rešiti sam in začenjajo ovirati njegovo delovanje. Cilj je osebnostna rast in učinkovitejše funkcioniranje v življenju.
PSIHOTERAPEVTI so po večini psihologi in psihiatri (pa tudi sociologi, pedagogi, socialni delavci,…), ki so po končanem študiju opravili izobraževanje iz psihoterapije. V Sloveniji poznamo kar nekaj različnih terapevtskih pristopov. Med seboj se razlikujejo po tem, katere vrste težav odpravljajo, kakšen je cilj in koliko časa traja psihoterapija. Cilj nekaterih je npr. spreminjanje mišljenja, vedenja in čustvovanja, drugih pa izboljšanje partnerskega odnosa. Kratkotrajnejše terapije trajajo nekaj mesecev, dolgotrajnejše tudi po več let.
Sama sem psihologinja, delam pa po psihoterapevtskem pristopu, imenovanem transakcijska analiza. Sodi med kratkotrajnejše vrste terapij, njen cilj pa je odpravljanje osebnih težav kot tudi težav v medosebnih odnosih ter izboljšanje medsebojne komunikacije preko spoznavanja, kako človeški odnosi delujejo. Tovrstne težave namreč pogosto nastajajo zaradi ponavljajočih se vzorcev, ki izvirajo iz posameznikovih zgodnjih odločitev v otroštvu in omejujejo razvoj njegovih potencialov. Na jasen način na primer razlaga, kako se odzivamo v partnerskem odnosu, zakaj prihajamo v konflikte z drugimi ljudmi in čemu nalog ne speljemo do konca.
Preden vstopite v svetovalni proces ali psihoterapijo katerekoli modalitete, sami pri sebi dobro premislite, kaj želite v življenju spremeniti, kaj pričakujete od strokovnjaka ter koliko časa ste pripravljeni vložiti v delo na sebi in na svojih težavah. Predvsem pa imejte v mislih, da iskanje ustrezne pomoči ni znak šibkosti, temveč odgovornosti do samega sebe.
Avtorica članka je univerzitetna diplomirana psihologinja in psihoterapevtka Janja Javoršek.